Morda se sprašujete, kako ukrepamo na otroških taborih, ko pride do kakšne nevšečnosti in je potrebno disciplinirati otroke. To, da naredijo otroci kakšno ‘neumnost’, je popolnoma normalno in zdravo, pomembno je, kako se avtoriteta odzove na ta »prekršek«, kako utemelji, zakaj je neko dejanje napačno in kako pomaga otroku, da tega ne več počne. V tem zapisu bom predstavil, v skladu s katero filozofijo se ravnamo, da se otroci čim več naučijo iz konfliktov in napak.
Zakaj klasična kaznovalna paradigma ne deluje?
Klasična kaznovalna paradigma običajno vključuje odvzem časa ali priložnosti nekomu, ki prekrši pravila. Na primer otrok, ki je žalil prijatelje se med prostim časom ne sme prosto igrati ampak mora biti sam v sobi, da »razmisli«. Kazen določi odrasel (kakšna bo, koliko je bo in koliko bo trajala), določa jo za otroka in ne z otrokom. Ta pristop ima tri stranske učinke.
Samozaščitna drža: Otrok se na kazen odzove z (močnimi) negativnimi čustvi, ukvarjanje z njimi pa ga zaposli, da se ne ukvarja s svojim vedenjem in posledicami vedenja za druge. Večina pravil vedenja obstaja z razlogom ohranjanja dobrih odnosov (s sabo, z ostalimi in z okoljem), toda če se mora otrok »braniti« pred negativnimi čustvi, tega ne bo spoznal.
Občutek nemoči: Kazen povzroči občutek nemoči pri otroku, ki je kaznovan. Obstaja velika verjetnost, da si bo želel nazaj pridobiti moč tako, da se bo spravil na šibkejšega. Podobno velja za žrtve nasilja, zato je dobra disciplina zelo pomembna.
Negativen odnos: Klasično kaznovanje npr. izločanje otroka iz skupnosti kot način kaznovanja, goji učenčevo negativno oceno šole (ali v našem primeru tabora) in zmanjša zavzetost za sodelovanje.
Pravi cilj: poboljšanje
Cilj discipliniranja ne bi smela biti poravnava, ampak poboljšanje. Neprimerno vedenje je v duhu restitucijske pravičnosti definirano kot škodovanje fizičnemu, socialnemu ali čustvenemu zdravju. Taka definicija omogoča lažjo razlago otroku, zakaj je neko vedenje napačno. Zaželeno stanje (npr. opravičilo, poravnava, popravilo…) pa se dosega preko konfrontacije, ne prisile. Otrok je povabljen, da prostovoljno popravi svoje napake in tako vzpostavlja bolj zdrave odnose, ti pa so podlaga za učenje in mirnejše reševanje sporov.
Pristop restitucijske pravičnosti
Željeni cilji so prenehanje neprimernega vedenja, učenje bolj primernega odziva in motiviranje za bolj pozitivne odločitve v prihodnosti. To naredimo tako, da damo besedo in moč tistemu, ki je bil oškodovan, poskušamo popraviti oz. spodbujamo pri popravljanju odnosa, spodbujamo občutek odgovornosti skozi osebno refleksijo in sodelovalno sprejemanje odločitev z žrtvijo in storilcem. Nato otroka, ki se je neprimerno vedel, ponovno vključimo v skupnost kot enakovrednega in koristnega člana in poskušamo v skupini vzpostaviti ugodno klimo, da se otroci dobro počutijo in zato tudi bolje vedejo. Konkreten primer bom opisal v nadaljevanju.
Disciplina, ki temelji na vrednotah
Discipliniranje brez zavednega upoštevanja vrednot lahko naredi več škode kot koristi. Restitucijsko discipliniranje izhaja iz odnosa čuječnosti, odgovornosti, opolnomočenja in inkluzije. Pravila obstajajo, da ščitijo odnose z ljudmi, materiali (predmeti) in okoljem. Tako vsako kršenje pravil uničuje odnos, ki ga želimo z discipliniranjem popraviti. Restitucijska pravičnost je filozofija in ne metoda, zato moramo sami razmisliti o vrednotah in načelih, ki vodijo našo prakso.
Spodaj je opisana ena konkretna metoda, ki izhaja iz pristopa restitucijske pravičnosti.
Primer restitucijske metode: Miniklepet: odpri, previj in zapri (angl. unwind, rewind and windup)
Pogovor vedno vodi odrasla oseba, drugi sogovornik pa je najprej žrtev nasilja oziroma otrok, ki je bil oškodovan, nato storilec in zatem vsi, ki so bili priče (še posebej, če gre za večji incident).
- Odpri (pogovor z žrtvijo)
Otroci se velikokrat zaprejo, ne govorijo, ko so žrtve nasilja, zato je prvi korak »odpri«. Otroku damo možnost, da izrazi svoje doživljanje in se malo izvije iz bolečine. Smiselna so vprašanja, kot so: »Kaj se je zgodilo«, »Kako se počutiš?«, »Kaj potrebuješ?« in »Kako ti lahko pomagam?«. Zaključimo z zahvalo ali prijazno opazko, da mu potrdimo pozitivno identiteto. - Previj (pogovor s storilcem)
Otroci, ki so škodovali oz. prekršili pravila vedenja, morajo dobiti vpogled v svoje neprimerno ravnanje in razmisliti, kako lahko popravijo situacijo. Primerna so vprašanja: »Kaj se je zgodilo?«, »Kaj je pripeljalo do tega?«, »Koga je to prizadelo?«, »Kako ga je prizadelo?«, »Kaj moraš narediti, da boš popravil kar si storil?« in »Kako lahko zagotovimo, da tega ne boš več storil?«. Zaključimo z zahvalo ali pozitivno opazko. Nato odrasli naredi načrt z otrokom, ki ga pregleda skupaj z žrtvijo. Primerne so tudi igre vlog za vajo opravičila. Na primer otrok, ki je razmetal figurice namizne igre in užalil soigralca, ker je izgubil igro, naredi načrt, da bo pospravil figurice in se opravičil soigralcu. Za vajo lahko odrasla oseba prevzame vlogo soigralca, da otrok vadi opravičilo, tako se izognemo morebitnemu neprimernemu npr. pasivno agresivnemu opravičilu. - Zapri (pogovor z opazovalci)
Tudi opazovalci delijo, kako so se počutili, da vedo da so vsi vključeni v proces nasilja. Primerna so vprašanja »Kako ste se počutili?«, »Kaj bi želeli, da se zdaj zgodi?« in »Kaj lahko naredite v takih situacijah?«. Zaključimo z zahvalo ali pozitivno opazko.
Realnost restitucijske pravičnosti
Ta način pomaga znižati intenziteto jeze, spodbuja spravo in opolnomoči za sprejemanje zdravih odločitev. Kljub temu se kritiki sprašujejo o praktičnosti tega pristopa. Dejstvo je, da niso vsi otroci pripravljeni načrtovati boljšega vedenja in popravljati okrnjene odnose. Zato je potrebno imeti širok nabor možnosti discipliniranja, od bolj kaznovalnih do bolj restitucijskih. Nekateri kritiki pravijo tudi, da se storilec izogne posledicam pri tem pristopu, toda v resnici se obveže temu, da bo ravnal prav, to načrtuje in tudi izpelje, kar so resnične posledice napačnega vedenja.
Menimo, da je ta način discipliniranja smer v bolj pravično, odgovorno in skrbno družbo. Zato smo v Empatiku veseli, da nam starši zaupate svoje otroke na poletnih taborih, da lahko prispevamo svoj delež h kvaliteti življenja otrok, vsaj en teden poletja.
Vabljeni tudi letos na otroški tabor Od kamenčka do zvezd! Če še niste prijavili vašega otroka, imamo dobro novico za vas. Na drugem terminu je še nekaj prostih mest! Več informacij na: https://www.empatiko.si/dogodki/od-kamencka-do-zvezd-2020-drugi-termin/
Avtor: Erik Babič, dipl. psih (UN)
Vir:
Mullet, J. H. (2014). Restorative discipline: From getting even to getting well. Children & Schools, 36(3), 157–162.