Besedo »stres« uporabljamo praktično vsak dan, predvsem z negativnim prizvokom. Velikokrat ob besedi stres pomislimo na naglico, roke za oddajo projektov, ki se nevarno bližajo, pritisk, skrbi in napetost, preobremenjenost, izpite, negotovost, visoka pričakovanja, utrujenost in podobno. Redko kdo pomisli na uspeh, vznemirjenje, motivacijo ali preživetje.
Zato se mi zdi pomembno, da ustvarim ta zapis, da izzovem vaše razmišljanje v smer dojemanja stresa kot našega starega zaveznika in ne kot sovražnika.
Kaj sploh je stres?
Stres je naravni odgovor telesa na stresorje, torej dražljaje, ki jih dojemamo kot zahtevne in ocenjujemo, da je nanje potreben drugačen odziv, kot na običajne dražljaje. To so lahko dogodki, situacije, odnosi … Karkoli, kar zahteva od nas določeno prilagoditev. Odziv na stresorje se izraža na kognitivnem, čustvenem in telesnem nivoju.
Danes se bom posvetil slednjemu.
Kako reagira telo?
Na telesnem nivoju pride do dveh glavnih sprememb. Aktivirata se simpatični živčni sistem in HPA (hipotalamus – hipofiza – nadledvična žleza) os.
Aktivacija simpatičnega živčnega sistema povzroči proizvodnjo adrenalina in noradrenalina, ki skrbita da se kri preusmeri iz ostalih delov telesa v mišice, da so napete in pripravljene za akcijo. Kri se malo zgosti, da ne bi izkrvaveli v primeru krvavitve, povišata se krvni pritisk in srčni utrip da smo pripravljeni za soočenje z nevarno situacijo, bolj se potimo. Temu pravimo tudi »boj ali beg« odziv.
Aktivacija osi HPA pa poveča nivo kortizola. Ta povzroča manj očitne spremembe, deluje pa na daljši rok. Kortizol zviša raven krvnega sladkorja, da omogoča učinkovitejšo uporabo glukoze in poveča proizvodnjo snovi, ki jih telo potrebuje za celjenje in regeneracijo. Poleg tega kortizol zavira procese, ki so v primeru soočanja z nevarnostjo nepotrebni, kot na primer delovanje imunskega sistema, tvorjenje dolgoročnega spomina, zmožnost vzdrževanja pozornosti, spolno slo in rast.
To pomeni, da nam telo s stresom želi pomagati, da se pripravimo na soočenje z ogrožajočo situacijo. Stres je zelo uporaben za človeka, aktivira ga, da lahko preživi.
Morda se sprašujete, zakaj nam to koristi npr. ob javnem nastopu, ko nam bije srce tako močno, da mislimo, da bomo zaradi tega umrli? Bom poskušal razložiti.
Zakaj se telo tako odzove?
Naš odziv se je prilagodil stresorjem, ki so bili najpogostejši v zgodovini. Strokovnjaki ocenjujejo, da se je anatomsko moderni človek pojavil pred tristo tisoč leti v Afriki, vedenjsko moderni človek z abstraktnim mišljenjem pa dvesto petdeset tisoč let kasneje, pred približno petdeset tisoč leti. Z vsaj približno »novodobnimi« stresorji pa se srečujemo od začetka civilizacij, približno sedem tisoč let.
Evolucija ne poteka tako hitro kot ljudje (tehnološko) napredujemo. Poleg tega je bil odziv za pripravo na fizične stresorje, v naših krajih učinkovit še pred tremi generacijami, ko je bila zaloga hrane in s tem možnost preživetja odvisna od dela na njivi, kjer je bila kri v mišicah potrebna in tako tudi tak stresni odziv zelo primeren.
Kaj pa v sodobnem svetu?
Današnje generacije smo ostale v tem trenutku s starim, »neposodobljenim« sistemom odziva na stresorje in novimi izzivi pred sabo. Veliko groženj dandanes ne srečamo v fizični obliki, zato nam napete mišice v veliki večini ne bodo pomagale rešiti problema v službi ali v šoli, kjer delamo predvsem miselno. Poleg tega je večina problemov manj intenzivnih, toda dolgotrajnih. Soočamo se z raznimi projekti, ki trajajo nekaj mesecev, v kolikor imamo težavne odnose na delovnem mestu ali v družini smo pod stresom tudi nekaj let. Ko se je oblikoval ta sistem aktivacije ob grožnji, so bile grožnje kratkotrajne narave – na primer ris v bližini, ki si mu moral ubežati ali kotaleča skala, pred katero si se moral umakniti.
Danes smo večino teh groženj omejili, ukvarjamo se z drugimi problemi, takimi na katere še nismo čisto fiziološko prilagojeni. Ob dalj časa trajajočem soočanju s stresorjem se izčrpamo, saj je telo nenehno na preži in napeto, poleg tega nam ob miselnih nalogah lahko škodi, da imamo kri v mišicah in da smo močno pozorni na negativne dražljaje, ki bi lahko predstavljali nevarnost, ne opazimo pa drugih dražljajev. Zato ima beseda stres tako negativen prizvok.
Torej stres je naš sovražnik?
Moj odgovor je ne. Čeprav naš fiziološki sistem ni popolnoma prilagojen, imamo dandanes več znanja, s katerim si lahko pomagamo pri upravljanju s svojim odzivom. Menim, da je stres postal naše orodje, s katerim pa se moramo naučiti rokovati. V določenih situacijah nam ta odziv še vedno omogoča preživetje, v določenih situacijah nam omogoča boljšo izvedbo in tudi, ko ga je preveč oziroma traja predolgo ga lahko obvladamo. O tem bomo govorili v prihodnjih zapisih.
Avtor: Erik Babič, dipl. psih. (UN)
Viri:
Dernovšek, M. Z., Gorenc, M. in Jeriček H. (2006). Ko te strese stres: Kako prepoznati in zdraviti stresne, anksiozne in depresivne motnje. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije.
Klein, Richard G. (1995). “Anatomy, Behavior, and Modern Human Origins”. Journal of World Prehistory. 9 (2): 167–98.
Lo Martire, V., Caruso, D., Palagini, L., Zoccoli, G., in Bastianini, S. (2019). Stress & sleep: A relationship lasting a lifetime. Neuroscience and Biobehavioral Reviews. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1016/j.neubiorev.2019.08.024
Panagiotakopoulos, L., in Neigh, G. N. (2014). Development of the HPA axis: Where and when do sex differences manifest? Frontiers in Neuroendocrinology, 35(3), 285–302. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1016/j.yfrne.2014.03.002
Sapolsky, R. M. (2015). Stress and the brain: Individual variability and the inverted-U. Nature Neuroscience, 18(10), 1344–1346. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1038/nn.4109
Smithsonian Institution (posodobljeno 2020). Homo sapiens. The Smithsonian Institutions’s Human Origins Program. Pridobljeno s http://humanorigins.si.edu/evidence/human-fossils/species/homo-sapiens dne 28. 4. 2020.