Veliko ljudi me vpraša, kako se je porodila ideja za Empatiko, kje smo se spoznali in zakaj smo ustanovili svoj zavod. Ker se aktivno pripravljamo na karierni tabor, ki ga bomo izvedli to poletje, tudi sam razmišljam o svoji dosedanji karierni poti. V tem zapisu jo bom delil z vami, morda koga celo navdihne, da razmisli o svoji poti in pomaga, da ohranja upanje na njej.

Moja študijska zgodovina je precej pestra, skoraj da filmska. Od drugega letnika srednje šole sem želel študirati psihologijo. Ideja, da bi lahko živel od tega, da sebi in drugim pomagam izboljšati kvaliteto življenja, se mi je zdela fascinantna. Poleg tega bi to počel s pogovorom, za kar sem že takrat čutil, da je moje močno orodje, tudi prijatelji so to opazili. Seveda pa sem vedel, da bom za izvedbo psihološkega svetovanja ali psihoterapije potreboval še veliko let šolanja, da strokovno rastem in gradim na občutku za sočloveka. Zato se mi je zdel študij psihologije najbolj smiselna izbira.

V tretjem letniku sem šel na informativne dneve v Ljubljano. Tu je že prišlo do prvega zapleta na moji poti. Takrat sem namreč ugotovil, da je za vpis na študij psihologije v Ljubljani potrebno zelo visoko povprečje, moje ocene pa niso bile niti blizu ocenam, ki so potrebne za uspešen vpis. En teden me je bolela glava, nato sem se lotil kalkuliranja, kako bi lahko zbral točke, ki bodo vsaj blizu omejitvam prejšnjim let. Ugotovil sem, da je izvedljivo v kolikor se zelo potrudim. Zavihal sem rokave in se za prav lotil učenja, dobil sem motivacijo za šolsko delo.

Vložen trud se je obrestoval. Do konca 4. letnika in po maturi sem imel že kar nekaj točk, upal sem, da dovolj. Rezultati so pokazali, da mi je zmanjkala ena točka na maturi. Ena sama točka. Lahko si predstavljate razočaranje, ko si po toliko vloženega truda tako blizu a hkrati tako daleč. Moral sem ubrati drugo pot. Vpisal sem se na študij filozofije, misleč, da bo to zadostilo moji želji po razumevanju človeškega delovanja in razmišljanja. Toda že takoj po prvih nekaj predavanjih in po posvetu s predstojnikom oddelka sem uvidel, da ne spadam na študij filozofije, saj nima v okviru študija (še posebej v prvem letniku) prav nič skupnega s psihologijo. Sledilo je leto fizičnega dela in učenja za višanje mature. V tem letu sem imel čas tudi razmišljati o prihodnosti. Brez tega napornega leta verjetno ne bi bil, kjer sem zdaj.

Na ponovnem pisanju mature mi je uspelo pridobiti še eno točko, kolikor mi je zmanjkalo v prejšnjem poskusu. Toda tokrat so se še zvišale omejitve. Spet sem izvisel, tokrat za več kot eno točko. Tolažil sem se, da mi očitno psihologija ni namenjena. Sicer sem imel občutek, da so se mi podrle sanje, ampak sem se nekako sprijaznil, da moram najti alternativo pri kateri bom lahko še vedno pomagal ljudem pri višanju kvalitete življenja z močjo besede. Tako sem se vpisal na teološko fakulteto na Teološke in religijske študije z namenom, da bom po dodiplomskem študiju magistriral iz družinskih in zakonskih študij ter postal družinski in zakonski terapevt. To se mi je zdelo še najbližje psihologiji. Pri tem mi je pomagalo tudi sanjarjenje o svojem centru, v katerega bi prihajale družine, ki čutijo, da se medsebojno oddaljujejo, da se njihovi odnosi krhajo in bi preživeli teden ali dva odmaknjeni od civilizacije, kjer bi delali na odnosih.

Toda tistega leta se je zgodilo nekaj, kar se ni še nikoli in se verjetno nikoli več ne bo. Na psihologiji so razpisali drugi rok, ker se osem prijavljenih za vpis ni vpisalo. Tako sem dobil še drugo priložnost in tokrat so bile omejitve nižje, bil sem z lahkoto sprejet. Si lahko predstavljate občutek sreče, ko si sprejet na želen študij po tem, ko vložiš toliko časa in truda v to ter se na koncu že sprijazniš, da tega ne boš dosegel? Ta občutek je težko opisati z besedami, lahko pa povem, da mi je to dalo ogromno zagona za študij ter za obštudijsko udejstvovanje.

Bil sem poln entuziazma za nove projekte in željan znanja, ki bi ga lahko čimprej uporabil. V meni pa je še vedno nekje potihem tlela želja po tem, da nekaj samostojno ustvarim.

Imel sem srečo. V študentskem domu sem spoznal dve kolegici, ki sta tudi študirali psihologijo. Če nas spremljate, potem veste, da sta to Sara Bensa in Karin Šket. Po veliko pogovorih in skupnih obrokih sem ugotovil, da sta tudi oni dve enako navdušeni nad psihologijo in si tudi želita ustvarjati nekaj svojega na tem področju. Vsi smo bili že aktivni na veliko področjih in projektih v povezavi s psihologijo, kjer smo pridobivali izkušnje, toda postopoma se je oblikovala ideja o tem, da je smiselno, da ustanovimo nekaj svojega, da počasi začnemo izvajati projekte, za katere smo trenutno usposobljeni. Zadali pa smo si, da bomo zahtevnost projektov stopnjevali skladno s svojo profesionalno in osebnostno pripravljenostjo. Po posvetu z nekaj starejšimi in bolj izkušenimi prijatelji smo se odločili za ustanovitev zavoda.

Sledila je dolga izbira imena in še daljše ukvarjanje z birokracijo z zvezi z ustanovitvijo. Ko smo končali z vsemi formalnimi obveznostmi in opazili, kako neizkušeni smo na tem področju ter koliko se bo treba naučiti, smo se lotili prvih vsebinskih projektov. Prva dva projekta sta bila popolnoma neuspešna – želeli smo izvajati rojstnodnevne zabave za otroke in pripraviti romantični oddih v Istri. V oboje smo vložili veliko časa in truda, toda ker smo ravno začeli, nas ni še nihče poznal in ni bilo interesa za našo ponudbo rojstnodnevnih zabav, romantični oddih pa je bil odvisen od razpisa, ki ga nismo dobili. Na srečo nismo obupali. Poleti smo imeli prva dva uspešna projekta. Zahvaljujoč Evi Kozjak in Natalji Marc smo speljali otroški tabor Od kamenčka do zvezd in zatem še Mladost v Smokvici. Ta dva projekta sta nas opogumila za nadaljnjo pot, da smo v drugem letu delovanja izpeljali še dva termina tabora Od kamenčka do zvezd, karierni tabor Od žepnine do plače, cikel delavnic Rastinjak, Mladost v Smokvici, začeli s ciklom delavnic Polnilec in izvajali razne delavnice mehkih veščin in sproščanja za študentske organizacije in podjetja. Ob tem smo se veliko naučili in rastli, z nami pa Empatiko. Hvala vsem, ki nas podpirate na tej poti, da nadaljujemo z delom in ustvarjamo dalje.

V tem času sem diplomiral, zdaj ko to pišem, imam za sabo tudi prvi letnik magisterija psihologije. Na fakulteti se res veliko naučimo, ampak brez teh praktičnih izkušenj, v katerih teoretično znanje prelivamo v prakso, bi imel občutek, da sem dobil malo znanja in veščin. To je sicer šele začetek moje karierne poti, ampak sem zadovoljen, da sem s samoiniciativnostjo uspel nekaj doseči in da skupaj z ekipo uresničujemo svoje potenciale. Zaključujem pa s hvaležnostjo. Hvaležen sem za čudež, da sem bil sprejet na psihologijo, da sem spoznal tako odlične sodelavke in sodelavce ter, da imam možnost delit to zgodbo z vami.

 

Avtor: Erik Babič, dipl. psih. (UN)