V času, ko letošnji srednješolci nestrpno čakajo rezultate mature in tisto belo pismo z izbrane univerze, se tudi sama spominjam, kako smo s sošolci in prijatelji doživljali te začetne dni najdaljših počitnic. Ker nas je večina obiskovala gimnazijo, se je od nas na splošno pričakovalo, da bomo nadaljevali s šolanjem. Odločitve smo sprejemali precej različno; nekateri so že nekaj časa vedeli, kaj bi radi študirali, nekateri so se izogibali pogovorom na to temo in to pomembno nalogo prelagali vse do zadnjega trenutka. Med seboj smo se razlikovali tudi po tem, ali smo se aktivno spraševali in sebe raziskovali v tem, kaj bi nam ustrezalo, kakšen poklic bi bil skladen z našimi vrednotami, ali pa prepuščali izbiro študija bolj ali manj lastnemu uspehu, naključju okoliščin in pogojev glede na generacijo maturantov. Že takrat sem opazila precej razlik med nami v načinu soočanja s to odločitvijo in sklepanjem odločitev za študij, ki si jih nisem znala najbolje razložiti. Da bi lahko bolje razumeli, zakaj prihaja do razlik na mladostnikovi poti odločanja za poklic, bom v tem zapisu poskušala razložiti, zakaj in če sploh zares je izbira študija tako zapletena stvar, kot se zdi maturantom.

Kako se odločamo na svoji karierni poti?

Ko se kadarkoli v svojem kariernem razvoju nahajamo na točki odločanja za prihodnost, je smiselno preveriti, če in kje se pojavljajo težave v samem procesu odločanja. Poznavanje sebe in svojega načina sprejemanja odločitev pa nam bo tako kot pri mnogih drugih odločitvah tudi v tem primeru olajšalo sam proces odločanja za nadaljnje izobraževanje. Zato najprej začnimo z raziskovanjem razlik v spoprijemanju z odločitvami, ki se pojavljajo med srednješolci.

Razloge za raznolike načine poklicnega oz. kariernega odločanja najdemo predvsem v motivacijskih in osebnostnih značilnostih posameznika. Nekateri avtorji delijo stile odločanja mladostnikov v štiri tipe, ki jih bom predstavila v nadaljevanju.

  1. samozavestno odločanje (prilagojen stil): predstavlja prilagojen vzorec odločanja. Posameznik zaupa v svoje sposobnosti in v zmožnost, da pride do zanj dobre odločitve, rad se odloča, odloča se premišljeno, saj razišče potencialne možnosti in jih ovrednoti. V procesu odločanja je samozavesten in optimističen glede pravilnosti svoje končne odločitve. Tipičen predstavnik tega tipa odločanja bi ocenjeval, da je sposoben prevzeti odgovornost za svojo karierno pot, zaupal bi v svoje sposobnosti odločanja, poiskal bi si pomoč pri npr. šolski psihologinji, se udeležil kariernega svetovanja.
  2. panično odločanje (manj prilagojen stil): značilno je odločanje brez ustreznega premisleka, občutje vznemirjenosti, časovnega pritiska. Tesnoba, ki ovira in zaustavlja odločanje je lahko velikokrat povezana s pričakovanjem negativnih posledic. Odločitev je lahko pogosto posledica želje zmanjšati občutek stresa in notranjega konflikta. Dijak, za katerega bi bil prevladujoč panični tip odločanja, bi čutil moteč časovni pritisk in zaradi tega morda tesnobo in paniko, spraševanje iz okolice o njegovi izbiri bi ga spravljalo v utesnjen položaj.
  3. impulzivno odločanje (manj prilagojen stil): značilno je sprejemanje odločitev brez razmisleka in preudarnosti, saj se posameznik zanjo odloči hitro in ji ne posveča veliko časa. Največkrat izbere neko možnost po naključju. Dijak, ki bi se pretežno impulzivno odločal, bi v proces izbire študija vložil malo truda, o tem bi zelo malo razmišljal, skratka vložil malo časa in napora v svojo končno izbiro, odločitev bi sprejel najverjetneje sprejel nenadoma.
  4. izogibajoče odločanje (manj prilagojen stil): značilno je sprejemanje odločitev glede na predloge drugih ljudi, saj posameznik z odločitvijo odlaša in ne želi sprejeti odgovornosti zanjo. S tem, ko prepušča odločitev drugim in se s procesom odločanja ne ukvarja, se poskuša izogniti notranjemu konfliktu. Dijak, ki bi ga uvrstili v ta tip, bi se odločanju izogibal, nagnjen bi bil k temu, da bi izbiro prepuščal nekomu drugemu, da se odloči zanj, lastni odgovornosti za izbiro bi se izmikal, jo prelagal na zunanje okoliščine.

Za vse tri manj prilagojene načine odločanja je prisotna večja možnost za podrejanje vrstniškemu pritisku, ti stili odločanja pa se tudi povezujejo z več težavami, ki jih zaznavajo dijaki pri procesu odločanja. Nasprotno lahko predvidevamo, da se bodo dijaki, za katere je značilen samozavestni stil odločanja, spoprijemali z manj težavami, saj bodo o različnih poklicih zbrali več informacij, se v primeru težav posvetovali z drugimi in bodo v svojo poklicno odločitev vlagali več časa in truda.

Posameznik se seveda lahko najde v več naštetih tipih, najverjetneje pa bo, da bo nek tip vseeno bolj izstopal oz. bil bolj značilen zanj. Prepoznavanje vzorcev odločanja nam lahko pride prav še posebej v primeru neprilagojenih stilov odločanja. Pri tem naj nam zavedanje svojega stila odločanja ne bo zgolj razlog za skrb – temveč nasprotno! Lahko nam je izhodišče, da svoje vedenje usmerimo v bolj prilagojene vzorce vedenj v celotnem procesu odločanja.

Na kakšne težave lahko naletimo pri kariernih in poklicnih odločitvah?

V povezavi s stili odločanja se je priporočljivo usmerjati tudi na to, kaj naš proces odločanja otežuje, kje se nam zaustavlja, saj lahko le tako delujemo proti vsem preprekam. Ko sama razmišljam za nazaj, se mi zdi, da bi bilo tako meni kot tudi marsikomu od mojih sovrstnikov veliko lažje, če bi se zavedali, v čem sploh je problem, da ne zmoremo priti do tistega želenega občutka zadovoljstva, ki ga prinaša pravilna odločitev. Z vami zato želim deliti še nekaj informacij o težavah, ki se lahko prikradejo v procesu kariernega odločanja.

Avtorji Gati, M. Krausz in Osipow (1996) so težave pri kariernem odločanju razvrstili v naslednje kategorije.

Prva kategorija se nanaša na obdobje pred začetkom odločanja, saj gre za pomanjkanje pripravljenosti. Pri tem gre za tri vrste težav:

  • pomanjkanje motivacije za zagon procesa odločanja,
  • splošna neodločenost, ki se veže na splošne težave pri odločanju na več področij (ne samo na kariernem odločanju),
  • disfunkcionalna prepričanja; kar pomeni, da posameznik napačno zaznava proces kariernega odločanja, saj ima lahko neracionalna in nefunkcionalna razmišljanja (npr. prepričanje, da bo posameznik z nekim študijem izpolnil vse svoje potrebe in cilje).

Naslednji kategoriji se vežeta prav na obdobje aktualnega procesa odločanja, saj predvidevata pomanjkanje informacij in nekonsistentne informacije.

Kategorija pomanjkanje informacij predvideva naslednje težave:

  • pomanjkanje znanja o samem procesu odločanja, kako se odločiti, kaj pri tem upoštevati, katere korake narediti,
  • pomanjkanje informacij o sebi, svojih sposobnostih, kariernih preferencah,
  • pomanjkanje informacij o poklicih in kariernih možnostih,
  • pomanjkanje informacij o načinih pridobivanja dodatnih informacij, pomoči, ki bi olajšale odločitev.

Nekonsistentne informacije kot tretja kategorija vključujejo naslednje težave:

  • nezanesljive, nasprotujoče informacije o sebi in poklicih,
  • notranji konflikti, ki pri posamezniku povzročajo zmedenost, težave pri sklepanju kompromisov med dejavniki, ki so za posameznika nasprotujoči, izključujoči (npr. zanimanje za študij medicine in odklanjanje časovno dolgega izobraževanja),
  • zunanji konflikti, kot so razkoraki med posameznikovimi željami in željami njemu pomembnih oseb ali razkoraki med predlogi ali željami dveh posamezniku pomembnih oseb.

Kaj lahko torej zaključimo?

Obdobje zaključevanja srednje šole pomeni čas, v katerem se mladostniki prvič odločajo o svoji poklicni karieri. Seveda so se z odločitvijo o nadaljevanju šolanja odločali že ob zaključku osnovne šole, pa vendar je ta prehod za mnoge še bolj odločilen. Z naraščanjem števila posameznikov, ki se odločajo za nadaljnje šolanje, in številom smeri študija, ki so na razpolago, se odločitev za opravljanje nekega poklica ne zdi več tako enostavna, kot je bila morda v prejšnjih generacijah. Če je nekdaj veljalo, da je služba strogo ločena od osebnih interesov in zanimanj, prostega časa, vrednot, za nekatere poklice tudi sposobnosti, se dandanes vse to vedno bolj prepleta in postaja soodvisno. Postavljanje kariernih in poklicnih ciljev je vključno z izbiro študija za mladostnika velika odgovornost do sebe in okolja. Posledično zato proces poklicnega odločanja zahteva aktivno udeležbo, angažiranost pri zbiranju informacijah o poklicih, razmišljanju o poklicnih interesih, željah in sposobnostih, kar je ključno za ustrezno odločitev, s katero bo dijak in bodoči študent zadovoljen.

Čeprav se vam ob prebiranju tega prispevka morda zdi, da je v procesu kariernega odločanja več težav kot rešitev, vas lahko malo potolažim – eno izmed rešitev namreč pripravljamo tudi mi! Ker se v Empatiku zavedamo, da je odločanje za študij kompleksen proces, ki pa ga lahko z angažiranostjo in aktivnim ukvarjanjem olajšamo in spodbudimo, smo za vse srednješolce na njihovih poteh kariernega odločanja pripravili spletni karierni tabor Kaži-pot. Med pripravo programa smo seveda upoštevali ugotovitve raziskovalcev s področja procesa kariernega odločanja in predvidenih težav, ki nastopijo pri tem, da bomo lahko našim udeležencem, kar se da, čim bolj pomagali in čim bolje svetovali. Poglejte še med naše dogodke na spletnih straneh, kjer lahko dobite več informacij in prijavnico.

Avtorica: Sara Bensa, dipl. psih. (UN)

 

Viri

Gati, I., Krausz, M. in Osipow, S. H. (1996). A Taxonomy of Difficulties in Career Decision Making. Journal of Counseling Psychology, 43(4), 510–526.

Pečjak, S., Podlesek, A., Pirc, T. Gati, I., Krausz, M in Osipow, S. H. (2018). Vprašalnik težav pri kariernem odločanju: priročnik. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje.

Pečjak, S., Pirc, T., Podlesek, A., Tuinstra, J., van Sonderen, F. L. P., Groothoff, J. W., van den Heuvel, W. J. A. in Post, D. (2018). Vprašalnik stilov odločanja: priročnik. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje.

Zagoričnik, M. in Pečjak, S. (2007). Težave slovenskih srednješolcev pri odločanju o nadaljnjem izobraževanju. Psihološka obzorja, 16(4), 7–26.