Če ste kliknili na to povezavo, ste najverjetneje to storili iz radovednosti. Čestitke, da jo negujete! Za nagrado vam jo bom malo potešil in z vami delil temo zapisa: radovednost. Z njo se srečujemo tudi mi, ustvarjalci Empatika. Žene nas, da raziskujemo različna strokovna področja in sebe, poleg tega imamo priložnost opazovati radovednost v najbolj pristni obliki: v otrocih na taborih. V praksi takoj prepoznamo radovednost, toda kakšen je strokovni pogled nanjo?

Kaj je radovednost?

Radovednost je mogoče opredeliti kot željo po vedenju, videnju ali izkušanju, kar motivira raziskovalno vedenje, usmerjeno v pridobivanje novih informacij. Kot ostale želje, ki jih želimo potešiti, je tudi radovednost povezana z aktivnim pristopom in zadovoljujočim občutkom, ko zadovoljimo to željo.

In ker smo kot ljudje zvedavi, se sprašujemo tudi o tem, zakaj smo taki.

Model radovednosti kot gona
Teorija radovednosti kot gona se navezuje na nezaželeno stanje negotovosti, ko o nečem nimamo dovolj podatkov. Zmanjšanje teh neprijetnih občutkov je zadovoljujoče. Ta model pravi, da si ljudje želijo skladnost in razumevanje v svojih miselnih procesih. Ko pride do neskladnosti ob srečanju z nečim novim, negotovim ali neznanim, nas ta gon radovednosti žene, da zberemo podatke in znanje o neznanem ter ponovno vzpostavimo skladnost v našem miselnem procesu. Na primer, ko kot otroci zagledamo neko novo žival, nam je ta neznana in zanimiva, saj je ne povežemo z nobeno že znano živaljo. Da razrešimo to stanje negotovosti, radovedno vprašamo: ”Kaj je to?”. Po tej teoriji se radovednost razvije samo iz želje po osmišljanju neznanega skozi raziskovanje. Ko spoznamo, kar je bilo neznano in se vzpostavi skladnost, radovednost izgine. Ta teorija zanemarja dejstvo, da smo ljudje radovedni tudi v odsotnosti novih ali neznanih situacij, kar je njena glavna slabost.

Model optimalne stopnje vzburjenja
Drugi model radovednosti zagovarja, da tako živali kot ljudje želimo ohranjati najboljši nivo vzburjenja, ker tako premalo kot preveč vzburjenja povzroča neprijetne občutke. Po tem modelu se v osebi ob srečanju z izjemno intenzivnim dražljajem preveč poveča vzburjenje in zbudi občutek tesnobe, kar jo motivira k izogibanju temu dražljaju. Če pa oseba ni dovolj vzburjena, bo želela povečati vzburjenje na optimalno raven in bo raziskala okolje, da bo našla dražljaj, ki bo vzbudil radovednost in ustvaril prijetne občutja zanimanja. Sodeč po temu modelu se po tem, ko pridobimo nove informacije, spet pojavi dolgčas, ki nas spodbuja, da ponovno poiščemo nove dražljaje. Zato zagovorniki modela optimalnega vzburjenja zagovarjajo, da je vzbujanje radovednosti samo po sebi nagrajujoče in bolj vključuje občutja zanimanja kot pa negotovosti.

Je radovednost koristna?

Radovednost nas lahko spravi v nevarne situacije (na primer, ko otrok s prstom preveri, kakšen je občutek sredi ognjenega plamena), je pa vsekakor zelo koristna za naše življenje, pomaga nam raziskovati in razumeti svet, druge in sebe, lahko nas zamoti in nam pomaga kvalitetno preživljati prosti čas (na primer z branjem knjig). Z njeno pomočjo lahko širimo svoje znanje, gradimo osebnost in identiteto ter vzpostavljamo medosebne odnose, najbolj ko v raziskovanje vključimo soljudi. Radovednost je lahko zelo koristna tudi pri izvajanju čuječnosti, ko opazujemo svoje doživljanje in čustva, še posebej pri opazovanju negativnih čustev. Pomaga nam, da ne sodimo, ampak zvedavo opazujemo. Poleg tega tudi študije kažejo, da je radovednost pozitivno povezana z zadovoljstvom z življenjem. Kar veliko razlogov imamo, da poskušamo gojiti radovednost v sebi.

Tehnika postavljanja vprašanj (The Question Formulation Technique (QFT))

En od načinov, kako krepiti radovednost, je s postavljanjem vprašanj. Pri tem nam lahko pomaga tehnika formulacije vprašanj. Najprej si postavimo fokus spraševanja – temo, o kateri se bomo spraševali, na primer: »Zakaj smo ljudje radovedni?«. Nato si poskušamo zastaviti čim več vprašanj na to temo, pri čemer ne sodimo vprašanj in si jih prav vse zapišemo. Če med tem zapišemo kakšno trditev, jo spremenimo v  vprašanje. Zatem poskušamo vsa zaprta vprašanja spremeniti v odprta (npr. »Ali smo radovedni že od rojstva?« spremenimo v »Kdaj postanemo radovedni?«). Tako opravimo temeljit razmislek o temi in dobimo velik nabor vprašanj. Nato izberemo tri vprašanja, ki se nam zdijo najbolj smiselna in poskušamo nanje odgovoriti. S to tehniko hkrati razvijamo radovednost in jo tudi potešimo.

Vas že kaj zanima, kaj bo tema naslednjega zapisa? 😉

Avtor: Erik Babič, dipl. psih. (UN)

Viri:

Clark, S., Harbaugh, A. G., in Seider, S. (2019). Fostering adolescent curiosity through a question brainstorming intervention. Journal of Adolescence, 75, 98–112. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1016/j.adolescence.2019.07.007

Edleman, S. 1997. Curiosity and Exploration. California State University, Northridge. Pridobljeno s href=”http://www.csun.edu/~vcpsy00h/students/explore.htm”>http://www.csun.edu/~vcpsy00h/students/explore.htm

https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1207/s15327752jpa8203_05

Litman, J. A. (2005). Curiosity and the pleasures of learning: Wanting and liking new information. Cognition and Emotion, 19(6), 793–814. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1080/02699930541000101

Litman, J. A., in Jimerson, T. L. (2004). The measurement of curiosity as a feeling of deprivation. Journal of Personality Assessment, 82(2), 147–157. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1207/s15327752jpa8202_3

Loewenstein, G. (1994). The psychology of curiosity: A review and reinterpretation. Psychological Bulletin, 116(1), 75–98. https://doi-org.nukweb.nuk.uni-lj.si/10.1037/0033-2909.116.1.75

Radovednost. (b.d). Pridobljeno s http://isainstitut.si/isa/radovednost/