Si predstavljaš svet brez čustev? Kako dolgočasen, nesmiseln in prazen bi bil. Ob zmagah se ne bi veselili, nič nas ne bi prestrašilo, ob izgubah ne bi bili žalostni. Z razlogom obstaja rek, da čustva barvajo naše življenje. Toda te barve nimajo zgolj estetskega namena in niso namenjene samo temu, da nam je prijetno.
Pri pobarvanki, ki je sestavljena zgolj iz črnih črt in nepobarvanih belih prostorčkov, je včasih težko razbrati, kaj bo končna slika. Ta se jasno izriše šele, ko pobarvamo dovolj velik del pobarvanke. Podobno je v življenju: če ne upoštevamo čustev, bomo težko videli in razumeli dogajanje znotraj nas in okoli nas.

Kaj sploh je čustvo?
Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo čustvo kot »duševni proces ali stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem.« Toda zakaj so čustva tako zanimiva? Predvsem zato, ker jih ne samo zaznavamo, ampak tudi občutimo in doživimo v telesu. Hkrati se odzovemo na situacijo in vzpostavimo odnos do tega odziva.

Kako točno pa pride do tega, da doživimo čustvo?
Najprej mora obstajati »stimulusna situacija«, nek dogodek izven ali znotraj nas. To situacijo moramo zaznati, ji pripisati pomen in pomembnost. To pripelje do čustvene telesne reakcije, ki spodbudi težnjo k vedenju, razmišljanje o vedenju in tudi samo vedenje. Zveni zapleteno? Lahko razložim na primeru.

Predstavljaj si, da se sprehajaš po ulici, nasproti tebe pa pride sosed, ki sprehaja velikega psa. To je stimulusna situacija. Zaznamo, da se pes in sosed približujeta in da pes laja ter se zaganja k nam. Temu približevanju in lajanju pripišemo pomen. Lahko ga interpretiramo kot veselje psa, ki bi se igral z nami, lahko pa kot agresivnost psa, ki se pripravlja na napad. Ta točka v procesu oblikovanja čustev je ključnega pomena za to, katero čustvo bomo občutili v določeni situaciji. Nato pa pripišemo še pomembnost situaciji. Če smo prepričani, da nas želi pes napasti bomo temu pripisali velik pomen, ker nam je naša varnost pomembna. Zato bo čustvo, v tem primeru strah, močno. Če pa verjamemo, da se želi igrati z nami, bomo temu verjetno pripisali manjšo težo in čustvo, npr. veselje, ne bo tako močno.

Tako lahko razumemo, zakaj v isti situaciji lahko dve osebi doživljata različni čustvi. Drugače si razlagata situacijo, na podlagi obstoječih prepričanj, izkušenj, znanja … Vidimo, da samo poznavanje dražljajev ne more razložiti situacije in čustvenega odziva nanjo.

Zakaj je to smiselno, da tako drugače doživljamo podobne situacije? Čustvena reakcija ima prilagoditveno funkcijo. Tistemu, ki se zdi pes nevaren, bo strah pomagal, da se zaščiti pred njim, da se umakne na drugo stran ulice. Pri tistemu, ki dojema psa kot igrivega, pa spodbudi približevanje, tkanje novih odnosov in igro. Niso pa vedno vsi naši čustveni odzivi ustrezni glede na situacijo. Napako lahko naredimo pri vseh korakih na poti do oblikovanja čustva – lahko napačno zaznamo situacijo, lahko ji pripišemo napačen pomen, lahko pa pripišemo preveč ali premalo teže. Zavedanje tega, nam lahko da vpogled v naše čustveno doživljanje in razmislek o naših reakcijah, še posebej tistih, ki nam ne služijo pri tem, da bi kvalitetno živeli.

Pomembno je, da poznamo svoje doživljanje in svoja čustva, da se lahko bolje razumemo in bolje delujemo v odnosih in v svetu. Obstaja celo izraz, za to kako dobro poznamo čustva: čustvena inteligentnost. Salovey in Majey (1990) sta jo definirala kot podskupino družbene inteligentnosti, ki vključuje sposobnost spremljanja lastnih in tujih občutkov in čustev, razlikovanja med njimi in uporabo teh podatkov za usmerjanje razmišljanja in vedenja.

Ta sklop veščin prispeva k ustreznem izražanju čustev, natančnem razumevanju čustev sebe in drugih, učinkovitemu uravnavanju čustev ter uporabo teh občutkov za motiviranje, načrtovanje in doseganje ciljev v življenju. To pomeni, da ne zanemarjamo čustvenega doživljanja, ampak ga upoštevamo in mu dajemo dovoljšni pomen.

Milivojevič v knjigi Emocije lepo zapiše: »Temeljna teza, iz katere izhaja koncept čustvene inteligentnosti, je v tem, da so čustva zelo pomemben vidik realnosti, in to tako lastna čustva, kot tudi čustva drugega. Iz tega sledi, da ima lahko le tisti, ki upošteva te vidike stvarnosti, dobro predstavo o realnosti, ki je podlaga za ustrezno ravnanje.«

Torej da lahko razumemo svet, moramo razumeti čustva. Samo tako lahko učinkovito rešujemo probleme, se odzivamo na razne situacije in ustvarjamo nekaj smiselnega.

Na poti do razumevanja je pomembno, da razmišljamo o svojem doživljanju in doživljanju drugih. A tega ne moremo zares početi, če nismo čustveno pismeni, če ne poznamo izrazov za določena čustva. Razumemo lahko samo to, kar lahko poimenujemo.

V naslednjih tednih se bomo z Empatiko ekipo podali v raziskovanje barvnega sveta čustev. Odkrivali bomo čustva, o katerih se manj govori a vseeno pomembno barvajo našo pobarvanko življenja. Pripravili bomo tudi praktične vaje, za poglobljeno raziskovanje notranjega sveta.

Veselimo se osebnostne rasti in boljšanja čustvene inteligentnosti skupaj s tabo.

Avtor: Erik Babič dipl. psih. (UN)

Viri

Mayer, J. D., Roberts, R. in Barsade, S. (2008). Human Abilities: Emotional Intelligence. Annual review of psychology. 59, 507-36.

Milivojević, Z. (2008). Emocije: Razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi Sad: Psihopolis institut.

Salovey, P., in Mayer, J. D. (1990). Emotional Intelligence. Imagination, Cognition and Personality, 9(3), 185–211.

SSKJ. (b. d.). Čustvo. Pridobljeno s https://fran.si/iskanje?View=1&Query=%C4%8Dustvo